Obeležujemo

______________________________________________________________

Voda – kaj mi pomeni

Učenci OPB6 so pod mentorstvom učitelja Igorja Angelovega v okviru UNESCA obeležili svetovni dan voda (22.3.) s tem, da so konec meseca februarja cel teden ustvarjali  na temo “Voda, kaj mi pomeni”. Učitelj je za učence pripravil IKT prezentacijo o vodi, učenci pa so iz barvnega papirja izrezali kapljice svetlo modre barve in nanje napisali, kar so se bistvenega naučili o vodi ter na drugo barvno kapljico napisali svojo pesmico o vodi. Za konec so izdelali dve sliki o vodi. Nekaj naših izdelkov smo poslali na OŠ Ledina za obeležitev svetovnega dne voda na 2. kongresu o vodah v Podčetrtku od 19. – 20. aprila 2017.

Zapisal Igor Angelov

                          

Prvošolčki se dobro zavedamo pomena vode v našem življenju, zato smo se rade volje odzvali Unescovemu povabilu k sodelovanju na fotografskem natečaju Voda.

Strokovna komisija bo na podlagi pregleda prejetih fotografij naredila izbor avtorjev in fotografij, katerih dela bodo razstavljena na 2. kongresu o vodah (19. -20. april 2017) v Podčetrtku, Terme Olimia.  Vsak razstavljeni avtor in šola prejmeta priznanje za sodelovanje. Razstava se bo lahko selila po šolah UNESCO ASP mreže.

Držite pesti, mogoče uspe tudi kateri izmed naših fotografij!

Zapisala Andreja Cerkvenik

 

 

__________________________________________________________

 

Dan človekovih pravic

10. decembra 2016 obeležujemo SVETOVNI DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC. Na ta dan leta 1948 je bila v Parizu sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah. V skladu z njo imajo človekove pravice in temeljne svoboščine vsi posamezniki vseh narodnosti brez razlik.

Priznanje človeškega dostojanstva pomeni temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu. Dan človekovih pravic je čas za razmislek o pravičnosti naše družbe. Nujno je potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava.

Nujno je potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov med narodi, vero v enakopravnost moških in žensk in podpirati družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi.

Zato krepimo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel, določenih z Ustanovno listino Združenih narodov.

Današnji dan izkoristimo za razmislek, ali upoštevamo človekove pravice doma, v šoli in širšem okolju, saj živimo v času, polnem takega in drugačnega nasilja nad človekom in naravo. Premislimo o svojih dejanjih. Trudimo se za vsestranski razvoj svoje osebnosti, duhovnih, umskih in telesnih sposobnosti; krepimo spoštovanje do kulturne pripadnosti, jezika, nacionalnih vrednot države, v kateri prebivamo, do države, iz katere morda izhajamo, in do civilizacij, različnih od naših; razvijajmo odgovorno življenje v svobodni družbi, v duhu razumevanja, miru, strpnosti, prijateljstva med vsemi narodi, etničnimi, narodnimi in verskimi skupinami.

Nekateri učenci 8.a in 8.b razreda so na prvo mesto postavili naslednje človekove pravice:

  • da bi vsi ljudje imeli pravico do svojega mnenja in vse spremembe v družbi bi morale biti sprejete v soglasju z drugimi ljudmi
  • pravica do svobode in pitne vode
  • pravica do nenasilja in izobraževanja
  • pravica do hrane in pijače
  • pravica do svobodne izbire veroizpovedi in nacionalne pripadnosti
  • pravica do potrebnega zdravljenja tudi za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti; pošteno zdravljenje in ne malomarno
  • pravica do zasebnosti
  • pravica do nedotakljivosti življenja
  • pravica do miru
  • pravica do službe

Dve učenki iz 9. razreda naše šole in mentorica se bomo udeležile 17. srečanja UNESCO ASP mreže Slovenije, ki bo potekalo v petek, 16. 12. 2016, ob 10.00 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Naša učiteljica Mojca Debevc pa bo izvedla delavnico Poslušam in berem s psom. Osrednja tema letošnjega srečanja bo Jaz spoštujem človekove pravice.

Predvajano po ozvočenju. Brali so Adam, Monika, Sara P. in Ana. Pripravili nekateri učenci Unesko krožka in mentorica Miroslava Gregl Hrstič.

______________________________________________________________

Dan Rudolfa Maistra

VERONIKA: Dobrodošli na valovih zgodovinskega radia. Danes je 23. november, ki je od leta 2005 slovenski državni praznik, ki je posvečen generalu Rudolfu Maistru, borcu za severno slovensko mejo. Državni praznik, ki pa ni dela prost dan, je namenjen spominu na 23. november 1918, ko je Maistru skupaj z 4200-imi vojaki uspelo razorožiti Nemce in Maribor vrniti Sloveniji.

SAMO: Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Bil je general, politični aktivist, pesnik, slikar. Svoja najpomembnejša dejanja je opravil v času razpada Avstro-ogrskega cesarstva. V letih 1918 – 1919 je namreč s svojo novoustanovljeno slovensko vojsko preprečil, da bi Maribor in štajersko Podravje priključili nemški Avstriji. Novembra in decembra 1918 so Maister in njegovi soborci zasedli narodnostno mejno območje na Štajerskem.

ANDRAŽ: V noči na 23. november leta 1918 je odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko

JAKOB: Danes nas na generala Rudolfa Maistra spominjajo številna poimenovanja ulic, spomeniki in njegove pesmi. Pa prisluhnimo eni izmed njih:

UL: Naprej – Rudolf Maister

Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte.

Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala,
tmo’ razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.

Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkve,
bratje – naprej!

JAKOB: Sedaj  pa še sledi nagradno vprašanje: katero mesto je ostalo slovensko po zaslugi Rudolfa Maistra. Odgovore napišite na list papirja s svojim imenom, priimkom in razredom, ter ga do konca pete ure odvrzite v škatlo za odgovore, ki je pri receptorki.

VERONIKA: Pravilni odgovor prejšnjega nagradnega vprašanja je Ilirski Rodoljub in srečni nagrajenec je: Lev Luka Miler Pograjc iz 7.b

UL: Lep pozdrav osebja zgodovinskega radia vam do naslednjič želijo:

Veronika, Andraž, Samo, Ul in Jakob.

Pripravil Sebastjan Abbad

_____________________________________________________________

5. oktober – Svetovni dan učiteljev

Carl Gustav Jung je zapisal: »S spoštovanjem se oziramo na naše sijajne učitelje, s hvaležnostjo pa na tiste, ki so se dotaknili naših človeških čustev. Kurikulum je nujnost, toda toplina je življenjsko potrebna rožam in otrokovi duši za njuno rast.

UNESCO je 5. oktober kot svetovni dan učiteljev razglasil leta 1993. Dan učiteljev je priložnost, da jim izrazimo priznanje za njihovo bistveno in ključno vlogo, ki jo imajo pri izobraževanju in razvoju naše družbe.

Nekaj misli naših učencev ob svetovnem dnevu učiteljev:

Učitelji na naši šoli so super. Res dobro sodelujejo z nami. Čeprav smo kdaj res nadležni, nas morajo prenašati. Poklic učitelj je zelo zahteven in kljub temu ga naši učitelji opravljajo odlično.

Učiteljem smo kot drugi otroci, za katere morajo skrbeti, biti do njih strpni in potrpežljivi.

Občudujem trud in pozitivnost vseh učiteljev, ki nam ga nudijo vsak dan. Neverjetno se mi zdi, kako nas lahko vedno znova prenašajo in se nam v celoti posvečajo. Kljub temu da včasih izgubijo živce in nad nami povzdignejo glas, so občudovanja vredni ljudje, od katerih se lahko marsikaj naučimo. Tudi sama si nekega dne želim postati učiteljica.

Učitelji so kot superjunaki, ki rešujejo svet pred neznanjem. Superjunaki so zato, ker nam polepšajo vsak dan in nas zraven še veliko naučijo. Njihov poklic je zelo težak, saj jim ga mi zelo otežujemo, ampak kljub temu tudi oni uživajo, ko čas preživijo z nami.

Učitelji, ostanite pozitivni, saj vas vsak otrok ceni in vam je hvaležen za trud, ki ga vložite v naše poučevanje.

Za dan učiteljev vam želim, da bi preživeli veselo, zdravo šolsko leto. Želim, da uživate v svoji službi, se ne obremenjujete preveč in da ste zadovoljni sami s seboj. Zahvaljujem se vam za vse, kar ste nas in nas še boste naučili.

Pripravila Mira Gregl Hrstič

______________________________________________________________

ANKETA O PISMENOSTI

Ob svetovnem dnevu pismenosti smo učencem OŠ Hinka Smrekarja zastavili vprašanja o tem, kako razumejo pismenost in kaj jim pomeni.

Nekateri učenci 8. in 9. razreda o pismenosti razmišljajo takole:

 Kdo je pismen in kdo nepismen?

Pismen je, kdor zna pisati in brati, kdor ima izobrazbo, tisti, ki ima znanje in je splošno razgledan. Osnova pismenosti je branje in pisanje. Pismen je, kdor ima osvojeno neko osnovno znanje in se redno šola. Pismeni znajo pisati in brati z razumevanjem, ponavadi so ti deležni raznih izobraževanj. Pismeni znajo komunicirati z drugimi. Nepismen je tisti, ki se ne zna pisno izražati, ki ne zna povedati, kar misli. Če si pismen, pa lahko poveš svetu svoje ideje in si pisno svoboden. Nepismen je, kdor je neizobražen na področju slovnice, branja, pisanja. Nepismen človek je, kdor dela negativne stvari oz. slabe stvari, pismen človek pa je spoštovan in spoštuje in dela pozitivne stvari oz. dobre stvari (veliko nepismenosti je bilo med 1. in 2. svetovno vojno).

Kaj meniš o pismenosti po svetu in pri nas?

Po svetu je le malo pismenih in le malo se jih lahko izrazi in pove, kaj misli. Pri nas je večji procent ljudi pismenih kot na svetu. Pismenost je pri nas dobra za razliko od Afrike, kjer je kar 40% nepismenih. V mnogih državah po svetu nimajo sistema osnovnih šol in je zato manj pismenih kot v Sloveniji. Upam, da bodo države z nizko ravnijo pismenosti ta problem popravile in vsem omogočile izobrazbo. Pri nas v Sloveniji je šolanje obvezno za vsakega, zato menim, da smo po številu pismenih zelo izobraženo ljudstvo. Nekateri so premalo pismeni, ne uporabljajo več knjižnega jezika, ne znajo tvoriti stavkov in niso nič razgledani.

Ali poznamo več vrst pismenosti in če jih, katere?

Učenci se zavedajo predvsem bralne, pisne in govorjene pismenosti.

Zakaj je dobro biti pismen (v čem je pomen pismenosti)? Ali se za pismenost velja potruditi in zakaj?

Za pismenost se velja potruditi, saj jo rabimo celo življenje.

Pismen je dobro biti zato, ker v današnjem času brez tega ne gre. Pismen je biti dobro, saj si tako bolj razgledan in to ti v življenju veliko koristi. Lahko napreduješ v življenju. Dobro je biti pismen, da znaš komunicirati z drugimi ljudmi. Dobro je biti pismen zaradi boljše izobrazbe in sploh pogleda na svet. Izobrazba je ključna za razvoj države. Dobro je biti pismen, da te ljudje marajo in spoštujejo. Dobro je biti pismen, ker se tako dobro razumeš z ostalimi, razumeš, kaj drugi razlagajo (npr. učitelji, ki razlagajo snov v šoli). Pismenost je pomembna v današnjem času, ker tako lahko beremo članke, knjige … ali kaj napišemo, na primer dnevnik, razne pisarniške stvari … Dobro je biti pismen zaradi službe, ki jo laže dobiš.

Dobro je biti pismen, saj si drugače zaostal in ne spoznaš lepega sveta pismenosti in te svobode, saj je to eden od najlepših občutkov. Za pismenost se je vredno potruditi, saj ti je zaradi tega odprt cel svet in imaš v življenju več možnosti. Pismenost je zelo pomembna tudi za prihodnje civilizacije in razvoj človeštva.

(Anketirala Mira Gregl Hrstič)

______________________________________________________________

  1. september – Dan pismenosti

Že leta 1966 sta Organizacija Združenih Narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) in Mednarodno bralno društvo 8. september razglasila za mednarodni dan pismenosti, ki opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji.

 Nekoč so znali pisati in brati le bogati, saj revni niso mogli hoditi v šole in niso imeli denarja za zasebne učitelje. V 18. stoletju so uvedli obvezno šolstvo, to pomeni, da so morali vsi otroci hoditi v osnovno šolo, da bi si lahko pridobili osnovno izobrazbo, s tem pa tudi pismenost. Od takrat pismenost ni le privilegij bogatih, ampak nuja vsakega izmed nas.

Danes družba, ki velja za nepismeno ali polpismeno, velja za nerazvito. V razvitih državah se trudijo, da bi bili vsi osnovno pismeni. Kaj pa vključuje pismenost? Obseg pismenosti se spreminja. Nekoč je pisati pomenilo pisanje z roko s kredo, peresom, svinčnikom, nalivnikom, nato s kemičnim svinčnikom. Strojepisci in strojepisci so uporabljali tipkovnico na pisalnih strojih. Zatem so prišli računalniki, pismenost zato vključuje tudi tipkanje na računalniško tipkovnico. Pismenost vključuje tudi uporabo mobilnih telefonov – sprva smo SMS-e tipkali na telefonsko številčnico, potem na tipkovnico telefona, sedaj imamo zaslone na dotik. S tehnološkim razvojem, predvsem računalništva in telefonije, se obseg pismenosti veča.

Pismenost je danes mnogo več kot le pisanje in branje. Med pisne spretnosti štejemo tudi sporazumevanje z avtomatskimi napravami, ki jih upravljamo s tipkami preko zaslonskih menijev. Če znaš nastaviti in izbirati TV-program, kupiti vozovnico, si izposoditi kolo, izpolniti položnico, dvigniti denar na bankomatu, plačati parkirnino, uporabljati avtomatsko blagajno in podobno, si pismen. Matematična pismenost pomeni, da znaš prebrati in pisati številke ter z njimi računati. Medijska pismenost pomeni, da znaš ustvariti, oceniti in analizirati medijske vsebine (članke v časopisu in na internetu, prispevke na TV, objave na spletnih družabnih omrežjih). Računalniško pismeni so tisti, ki znajo uporabljati računalnik in naprave povezane z njim (tiskalnik, optični bralnik, zvočniki …). Glasbeno pismeni so ljudje, ki znajo brati note. Poznamo še številne druge vrste pismenosti, kot so informacijska pismenost, ekološka, kulturna, digitalna, kartografska …

V zadnjih dvajsetih letih se je nepismenost zmanjšala. Danes zna 84 odstotkov svetovnega prebivalstva brati in pisati – leta 1990 je bilo pismenih le 76 odstotkov. V dvajsetih letih se je število nepismenih zmanjšalo za več kot 100 milijonov ljudi. Po podatkih Unesca je še vedno nepismenih 775 milijonov odraslih in 122 milijonov mladih. »Pismenost je precej več kot zgolj prioriteta v izobraževanju – to je največja naložba v prihodnost in prvi korak k vsem novim oblikam pismenosti, ki so potrebne v enaindvajsetem stoletju. Radi bi zaživeli v stoletju, kjer zna vsak otrok brati in s pomočjo svojega znanja postati samostojen,« je ob mednarodnem dnevu pismenosti povedala Irina Bokova, generalna direktorica Unesca.

Vir: internet

Pripravila Mira Gregl Hrstič in Unesco krožek.  Predvajano po ozvočenju.

_______________________________________________________

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja